^Na vrh

foto1 foto2 foto3 foto4 foto5
foto5

Novice

Čudež vstajenja

Ali sem jaz neverni Tomaž? Dostikrat smo mu v našem življenju zelo podobni. Saj se spomnite njegovih besed: »Če ne vtaknem svojega prsta v rane od žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval!«

Kolikokrat se meni dogodi, da določeni osebi ne verjamem, ne verjamem določeni instituciji ali organizaciji, včasih ne verjamem Cerkvi. Že sam statistični podatek, da v posmrtno življenje veruje manj kot polovica in v Jezusovo vstajenje le tretjina Slovencev, nam kaže odnos do največjega krščanskega praznika, Velike noči.

A na Veliko noč leta 33 se je zgodilo nekaj neverjetnega. Jezusovo vstajenje ni imelo očividcev, razen angelov, a se je po srečanju nekaj žena in učencev z vstalim Gospodom ta novica bliskovito razširila po vsem svetu. In tudi danes, dva tisoč let po vstajenju, tej novici verjame več kot dve milijarde ljudi po vsem svetu. Pa recite, da to ni velik čudež!

A če že ne morem verjeti temu res velikemu čudežu, lahko resničnost Jezusovega vstajenja doživljamo na vsakem koraku, ko se iz dneva v dan srečujemo z majhnimi čudeži, kjer dobro vidimo, da vse ni odvisno samo od nas.

In če bi verjeli, da živimo samo teh nekaj let tukaj na zemlji, bi bili verjetno najbolj nesrečni od vseh. Ali se splača živeti, ljubiti, delati, ustvarjati… samo za nekaj bornih trenutkov tukaj in sedaj?

Položimo prst v Jezusovo rano in spoznajmo, kdo je Jezus! Želimo vam tega pristnega in globoko doživetega srečanja z vstalim Gospodom v letošnjih velikonočnih praznikih in spoznali boste največji čudež.

Tega doživetja vam želimo,

župnik Andrej in p. Marko s sodelavci.