Na levi polovici vitraja je predstavljen sv. Krištof, mučenec iz 3. stoletja. O Krištofu, ki je bil doma na Bližnjem vzhodu, ne vemo veliko zgodovinskih dejstev, a o njem govorijo različne legende. Verjetno najbolj znana izmed njih pravi, da je bil Krištof sin poganskih staršev in je nosil drugo ime. Ta je tudi podlaga za večino upodobitev priljubljenega svetnika. Bil je velik in močan kot velikan in je po svetu potoval v iskanju najmočnejšega od vseh vladarjev, ki mu je hotel služiti. Naposled je prispel do puščavnika, ki mu je dal nalogo, naj čez reko prenaša mimoidoče. Nekega dne je tako nesel majhnega dečka, a je breme postajalo vse težje. Kljub neizmerni teži je velikan dečka uspel prenesti na drugi breg, kjer mu je ta razkril, da je nosil Jezusa Kristusa in z njim težo celega sveta. Da bi prepodil še poslednje dvome svojega brodnika, mu je deček dejal, naj zapiči v tla svojo palico, da bo ozelenela, in besede so se uresničile. Nato ga je krstil in mu dal ime »Kristóforos«, kar v stari grščini pomeni »tisti, ki nosi Kristusa«.

Sv. Krištof je zavetnik popotnikov, voznikov in celo atletov. Ker je v Sloveniji s praznovanjem Krištofove nedelje in blagoslovom vozil tradicionalno povezano tudi darovanje za pomoč slovenskim misijonarjem po svetu, je tudi na zemeljski krogli, ki jo z roko podpira deček Jezus, prikazan del sveta z Afriko in Južno Ameriko, kjer deluje velik del slovenskih misijonarjev.

Na desni je upodobljen sv. Anton Padovanski. Rojen je bil v Lizboni na Portugalskem leta 1195 v bogati plemiški družini, njegovo krstno ime pa je bilo Fernandez. Odločil se je za duhovniško službo in je stopil v red avguštincev. Ko je bil še mlad duhovnik, so v Maroku umorili pet portugalskih frančiškanov. Ko so jih pokopali v domači zemlji, se je odločil, da bo nadaljeval njihovo delo in je stopil med frančiškane. Odpravil se je v Afriko, kjer je hudo zbolel, zato se je po okrevanju moral vrniti. Ko pa je ladja v hudem neurju doživela brodolom na obali Sicilije, se je Anton odpravil v Italijo in prispel v Assisi, kjer je srečal sv. Frančiška. V Italiji je kmalu zaslovel kot izreden pridigar, ki je pritegnil množice poslušalcev in spreobračal krivoverce. Tudi o njegovem življenju pripovedujejo legende. Ena od njih pravi, da je nekoč naletel na poslušalce, ki so bili preveč zakrknjeni, da bi poslušali njegove besede. Takrat so h gladini reke, ob kateri je pridigal, priplavale ribe, da bi bolje slišale izjemnega pridigarja. Antona so že enajst mesecev po smrti razglasili za svetnika (To je najkrajša kanonizacija v zgodovini.). V Padovi so začeli graditi katedralo, ki tudi danes ostaja pomembno romarsko središče.

Tudi sv. Anton Padovanski je zavetnik popotnikov in, v povezavi s svojo življenjsko izkušnjo, priprošnjik proti brodolomu. Poleg tega je med drugim zavetnik zaljubljencev, zakoncev, revežev in tudi frančiškanov.

Med obema svetnikoma je podoba križa, ki tako kot misijonska dejavnost prežarja svet. K njemu se zgrinjajo množice romarjev. Sv. Krištof na njegovi levi je vzor dejavnosti, delavnosti in vztrajnosti. Sv. Anton na njegovi desni pa je velik pričevalec za Božjo besedo. Svetnika nas tako opominjata na oba sestavna dela znanega reka: »Ora et labora. – Moli in delaj.«

Avtor: Marcos Luis Jerman. Zanj je darovala družina Košir, Pot na Rovt 2.
Foto: Foto Viktor.