Okno sv. Ivane Orleanske in bl. Antona Martina Slomška

Na tem oknu sta upodobljeni povsem različni svetniški osebnosti, ki ju ločuje štiristo let, drug jezik in druga dežela, povezujejo pa ju njuna dejanja za svoj narod. Svetosti pa nista dosegla zaradi teh dejanj, ampak ker je vsak od njiju pogumno in predano sledil božjemu klicu.

Na levi strani okna je upodobljena sv. Ivana Orleanska. Ta samosvoja svetnica je živela v Franciji v času stoletne vojne med Francozi in Angleži za pravico do nasledstva francoske krone, ko so slednji zasedali velik del francoskega ozemlja in izvajali pritisk nad domačim prebivalstvom. Ivana je še kot dekle imela videnje, v katerem je bila pozvana, naj vodi svoje ljudstvo v osvoboditev. Nepomembne kmečke deklice sprva nihče ni jemal resno, a so znamenja prepričala kralja in Ivana se je podala na čelo vojske, ki je  takrat doživljala težke poraze. Počistila je z razpuščenim življenjem v vojski in vojake prepričala s svojim zgledom. V času njene prisotnosti v vojski je ta preobrnila tok vojne, ki se je naposled končala s porazom Angležev, ki so izgubili vsa ozemlja na celini. A še med vojno so Ivano zajeli nasprotniki in jo obtožili krivoverstva. Sodilo ji je cerkveno sodišče, ki pa je bilo sestavljeno povsem pristransko in podrejeno posvetnim interesom angleške strani. Ivano so naposled, pri komaj devetnajstih letih, obsodili na smrt in jo sežgali na grmadi v Rouenu. Obsodba je bila dvajset let kasneje po novi preiskavi razveljavljena, Ivana pa je postala mučenka. Za svetnico so jo razglasili v 20. stoletju. Njena podoba na vitraju sledi upodobitvi kipa iz Reimsa, kjer je bil kronan francoski kralj, potem ko je Ivana preobrnila potek vojne. Je ena od zavetnic Francije, ki jo na vitraju predstavlja katedrala Notre-Dame v Parizu.

Na sredi vitraja se razrašča drevo, simbol naroda, ki rase iz svojih korenin. V krošnji se na vse strani raztezajo zelene veje,  ki govorijo o raznolikosti prepričanj, pogledov in poti, ki so del vsakega naroda.

Na desni strani stoji v škofovski opravi bl. Anton Martin Slomšek. S svojim narodnostnim delovanjem je eden najbolj zaslužnih za ohranitev in razvoj slovenščine. To je med drugim dosegel z dejanjem prenosa sedeža škofije iz Šentandraža v Maribor, s čimer je v eni škofiji združil Slovence na Štajerskem in preprečil germanizacijo, ki je takrat močno grozila temu delu slovenskega ozemlja. Bil neutruden vzgojitelj in kulturni delavec, ki se je zavedal potreb svojega časa in ljudi. Veliko je pisal in širil slovensko besedo, pri čemer ima izjemen pomen ustanovitev Mohorjeve družbe, ki je omogočila široko dostopnost literature v slovenskem jeziku.

V spodnjem delu vitraja je prikazan Maribor in reka Drava pod njim, ki kaže na pomen selitve sedeža škofije. Ta je predstavljala tudi velik logističen izziv, pri čemer je bila reka glavna prometna žila med obema mestoma.

Slomšek kot svetniška osebnost je svoje življenje podredil služenju. Z velikim zaupanjem se je loteval velikih izzivov svojega časa in stalno skrbel za izobraževanje duhovnikov in dvig kulturnih navad ljudstva na podeželju. Ni pozabljal na revne in je berače redno vabil na obede v škofijsko palačo, ob tem pa je ljudi povezoval in je bil zmožen ohranjati prijateljstva tudi z drugače mislečimi.

Sv. Ivana in bl. Slomšek nam s svojim življenjem pričujeta, da so poti do svetosti različne. Predstavljata dve zelo različni poti k svetosti, simbola katerih sta meč in knjiga v njunih rokah.

Vitraj obkroža venec cvetja – francoska kraljeva lilija na Ivanini in slovenski nagelj na Slomškovi strani. Svetnika, ki nam govorita o pomenu ljubezni do svojega rodu, sta upodobljena na tisti strani cerkve, kjer se nahajajo simboli narodne pripadnosti, izobešene zastave.

Okno sv. Janeza Evangelista in sv. Frančiška Asiškega

Mesto svetnikov v cerkvi sledi njihovi umeščenosti v čas, tako da se s približevanjem oltarju podajamo globlje v zgodovino.

Prav v središču odrešenjske zgodovine je živel eden od dvanajsterih apostolov, sv. Janez Evangelist, ki je upodobljen na desni strani vitraja, proti oltarju. Pred nami je kot starec, edini apostol, ki je dočakal naravno smrt, z orlom na rami, simbolom enega od štirih evangelistov. Orel iz velike višine zmore videti ostro stvari, ki so drugim težko zaznavne. Kot pravi knjiga Pregovorov, je »pot orla pod nebom prečudna, da bi jo človek mogel razumeti« (30,18-19). Cerkev je vedno videla Janeza kot evangelista, ki je v svojem evangeliju poletel v višave duha.

Prav posebej skrivnostno, polno simbolov in prerokb pa je Janezovo Razodetje, o katerem na vitraju pripovedujejo podobe, ki obkrožajo apostola: alfa in omega, začetek in konec; na dnu zlo, premagano ob koncu časov, v prispodobi zmaja in treh nakazanih šestic; višje valovijo razburkane vode in nad njimi Jagnje, Kristus, ob poslednji sodbi.

Janez je bil preprost ribič na obali Genezareškega jezera, ko ga je z bratom Jakobom poklical Jezus. Na ta dogodek nas spominja ribiška mreža in riba, ki kot simbol krščanstva leži v sredi vitraja.

Na levi strani je upodobljen eden najbolj priljubljenih in dobro poznanih svetnikov, sv. Frančišek Asiški, ki je živel in deloval na Apeninskem polotoku okoli leta 1200, in njegova Sončna pesem, hvalnica stvarstvu in Stvarniku, ki na čudovit način izraža preprosto in globoko veselje ter hvaležnost nad svetom v vseh njegovih kontrastih. O ljudeh nam govorita vas in mesto, obkrožajo pa jih raznoliki elementi stvarstva in življenja. Tudi smrt, ki jo Frančišek imenuje sestro, je neločljiv del te celote.

Vitraj obkroža venec zvezd, ki jih tudi opeva Sončna pesem, obenem pa se dvanajst zvezd navezuje na Janezovo videnje iz Razodetja, kjer tak venec obkroža glavo Žene, v kateri izročilo prepoznava Jezusovo mater Marijo. Ta podoba naj bi navdahnila avtorja zastave združene Evrope, tako da tudi s to razširjeno simboliko povezovanja in bratstva med narodi podoba tematsko odgovarja in dopolnjuje vitraj na nasprotni strani cerkvene ladje.

Na sredini vitraja, nad simbolom ribe, stoji križ, temeljno znamenje krščanstva in odrešenja. Pod križem na Golgoti je kot edini apostol stal Janez in bil priča prebodenim rokam in nogam križanega Jezusa. Izreden pričevalec skrivnosti daritve na križu je bil sv. Frančišek, ki je kot prvi svetnik prejel čudežna znamenja Kristusovih ran – stigme. Oba svetnika sta bila mistika, ki jima je bilo zaradi globine vere in duhovnega življenja dano videti več kot ostalim.